Iskrene čestitke zlatoporočencema Borec

Ivanka in Miha Borec

Kako hitro minevajo dnevi, še posebej, če je med njimi več prijetnih, ki se jih človek vedno rad spominja, vesta povedati Ivanka in Miha Borec s Količevega, ki sta 18. maja 2018 v krogu najbližjih praznovala zlato poroko. Vesela sta bila obiska Tonija Dragarja, župana Občine Domžale, ki jima je ob visokem jubileju iskreno čestital in skupaj s sodelavci zaželel predvsem veliko zdravja. Rad je prisluhnil njuni življenjski zgodbi, ki je sicer zelo podobna številnim drugim zgodbam družin, pa vendarle malo drugačna. Zlatoporočenca sta namreč zelo zadovoljna in srečna človeka v krogu svojih treh otrok: Sandija, Romana in Barbare ter njunih družin. Ob tem povesta, da na svojih življenjskih poteh, obe sta se začeli v družinah z več otroki in veliko skromnostjo ter delavnostjo, ki sta bili prisotni tudi na njuni skupni življenjski poti, ne bi spremenila prav ničesar. Je že res, da življenje prinaša vzpon e in padce, vendar se da z razumevanjem in spoštovanjem premagati slednje ter znova najti lepe trenutke, ki ti pomagajo najprej.

Zlatoporočenec Miha Borec je bil rojen 26. septembra 1944 na Homcu kot najmlajši izmed petih otrok. Mama je gospodinjila, oče pa pridno zidaril, vendar žal mnogo prezgodaj umrl, ko je bil Miha star komaj dobrih šest let. Vsa skrb za družino je bila tako na maminih ramenih.  Na Homcu je obiskoval prve razrede osnovne šole,  jo zaključil v OŠ Radomlje, od koder ga je pot vodila na tedanjo kovinarsko šolo v Domžale. Kot večina mladih v času po vojni, si je hitro našel delo v Papirnici, šel v vojsko in se iz nje vrnil z veliko željo, da si ustvari dom. Vmes mu je pri 20-letih umrla mami, zato je bil toliko bolj vesel razumevanja bodoče tašče Francke Orehek. V Papirnici je namreč srečal bodočo ženo Ivanko Orehek s Količevega, najmlajšo izmed štirih otrok, ki se spominja delovnega otroštva na manjši kmetiji, kuhanja pri devetih letih in bodočega moža, ki mu je bilo pridno dekle všeč že, preden je šel v vojsko, po njej pa se je potrudil, da mu je 18. maja 1948 v cerkvi na Homcu in na občini Domžale pred pooblaščencem Jakobom Černetom izrekla odločni da. Začela sta skupno življenje na nevestinem domu, ob zlati tašči Francki, kot posebej poudari zlatoporočenec Miha, enako pa ima o svoji mami najlepše besede tudi zlatoporočenka Ivanka, ki je v juniju praznovala tudi okrogel rojstni dan, rojena je namreč 24. Junija 1948. Po končani osnovni šoli v Dobu je naredila strojepisni tečaj, pa vseeno ostala  zaposlena v Papirnici – v menzi, in kasneje dočakala upokojitev v nekdanjem gostišču Kovač, na katerega imata z možem Mihom same lepe spomine. Z veliko odrekanji in lastnim delom je povezana gradnja nove hiše na mestu nekdanje več kot 200 let stare domačije, z veliko sreče in veselja pa  rojstvo vsakega izmed treh otrok, razveselila pa sta se tudi sedmih vnukov in  vnukinj, ki ju s starši radi obiskujejo. Dela jima nikoli ni zmanjkalo. Skrbela sta za vnuke, mama Ivanka rada kuha, ata Miha je naredil številne imenitne gobeline, njegova posebnost pa je tudi pravo umetniško ustvarjanje iz varilne žice, iz katere ob pomoči »švasanja« nastajajo prave umetnine. Izdelal pa je tudi pravo kroniko Borčevih ter v njej popisal številne rodove. Bil je tudi med ustanovnimi člani bližnjega Športnega balinarskega kluba Budničar Količevo, še danes ima šport nadvse rad. Precej dela zahteva pravi park ob hiši, kjer težko najdeš kakšen plevel, najdeš pa na vrhu  lepo urejenega skalnjaka pravi Aljažev stolp z vrha Triglava in v bližini lepo urejen zelenjavni vrt, vsepovsod pa veliko rož.

Z veliko prijetnimi spomini so povezana potovanja, ki jih v življenju zlatoporočencev ni bilo malo. Obiskala sta večino evropskih držav, tudi v Indoneziji in Egiptu sta bila, dvakrat sta obiskala zlatoporočenkinega brata v Avstraliji, najraje pa se spominjata prijetnega obiska Malte. Lepi spomini, ki jih nikoli ne pozabiš, pravita in sta zelo zadovoljna: s svojima življenjskima potema, z življenjem družin vseh treh otrok, tudi z zdravjem. Z njim je  povezana njuna edina želja ob zlati poroki: če bo zdravje, ne bo problemov, pravita in se veselita vsakega skupnega dne posebej, še posebej ko ju obiščejo otroci in vnuki. In tega veselja je veliko, saj ni dneva, ko ju ne bi obiskal vsaj eden. Rada se s kolesom ali avtom odpeljeta do pokopališča v Dobu,  kjer se še enkrat več s hvaležnostjo spomnita mame Francke, redno obiskujeta tudi tržnico, se družita s sosedi in sta zadovoljna. Odgovor na vprašanje, postavljeno Sandiju in Barbari, ki sta bila prisotna ob županovem obisku, kaj bi povedala o starših, je kratko, a pove vse: Super sta, super. . .   

Hvala, spoštovana zlatoporočenca Borec za prijeten sprehod po vajini skupni življenjski poti, iskrene čestitke in naj bo na njej tudi v prihodnje veliko zdravja in veselja.

Vera Vojska

Foto: Vido Repanšek