65 let skupnega življenja zakoncev Metke in Staneta Sušnikovih z Vira

Številnim čestitkam in dobrim željam  ob 65-letnici skupnega življenja zakoncev Metke in Staneta Sušnikovih  z Zoisove ulice štev. 30 na Viru, se je pridružil tudi župan Toni Dragar. Ob obisku na njunem prijetnem domu jima je čestital in zaželel predvsem veliko zdravja. Skupaj so obnovili  spomine – tudi na prijetno praznovanje zlate in biserne poroke, za vedrejše razpoloženje pa je gospa Metka zelo lepo zaigrala na harmoniko.

V prvih dneh septembra sta se Metka in Stane Sušnikova  zanesljivo večkrat spomnila na Veliko planino, kjer sta se pred 72 leti prvič srečala v Laniškovi bajti. Mlada Metka je na planino prišla s skupino mladih, Stane z očetom in kot rada pripovedujeta,  je Metka zaigrala na harmoniko, oči so se srečale in prišlo je prijateljstvo, ki je trajalo dobrih sedem let in bi tako lahko letos praznovala kar 72 let skupnega prijateljstva. Ker prijateljstvo ne šteje let, šteje pa uradno skupno življenje, ki se je začelo 12. septembra 1953, sta pred kratkim praznovala 65 letnico skupnega življenja – diamantno, nekateri pravijo železno, poroko. Praznovanje jubileja je za gospo Metko pomenilo tudi praznovanje  87. rojstnega dne, saj je bila rojena 13. septembra 1931 na Viru. Vojne se spominja po bombardiranju. Po njej se je zaposlila kot trgovka, se ob delu šolala in postala komercialistka v nekdanji Oljarni Vir – vse do upokojitve. Gospod Stane je rojen 23. junija 1930 v Spodnjih Strajnah. Vse življenje je delal kot usnjar, tudi v nekdanjem domžalskem Tehnikumu, Papirnici Količevo, nekaj let tudi v Nemčiji. Če je mladost gospe Metke zaznamovala ljubezen do glasbe in harmonike, je mladost gospoda Staneta zaznamoval nogomet, tudi njegovi rezbarski izdelki niso bili nikoli pozabljeni, oba pa iskreno prijateljstvo in ljubezen do gora. Po poroki sta največ skrbi namenila gradnji prijetnega doma in vzgoji treh otrok. Po upokojitvi pa sta si izpolnila veliko željo: oditi za skrbnika v eno od planinskih koč. Tako sta leto dni preživela na Kredarici, nekaj let na Kokrškem sedlu, njuna zadnja postojanka pa je bil Domžalski dom na Veliki planini. V vse koče, kjer sta bila oskrbnika, so ljubitelji gora radi prihajali tudi zaradi igranja gospe Metke na harmoniko, za katero še dane spravi, da je zanjo vse življenje pomenila eno samo veselje. Če pa je bil zraven takt s kuhalnico, kozarci ali metlo, ki ga je dajal gospod Stane, je bilo vzdušje v kočah, oskrbnika sta bila kar 12 let, nepozabno. V gorah sta se počutila zelo zdravo,   najbrž tudi zaradi nabiranja zdravilnih zelišč, predvsem pa prijetnih srečanj in veselja, ki ju v domovih, kjer sta  bila oskrbnika,  ni nikoli manjkalo.

V več kot sedmih desetletjih poznanstva se je nabralo veliko prijetnih spominov, med njimi najbrž tudi kakšen manj prijeten, a ga zakonca Sušnik ne omenjata. Vesela sta visokega življenjskega jubileja, še zelo živi pa so tudi spomini na praznovanje biserne poroke, ko ju je sin Stane ob obletnici poroke in življenjskem jubileju mami Metke  presenetil z obiskom ansambla Saše Avsenika, manjkal pa tudi ni zvok mamine harmonike, saj ji glasba še danes pomeni srečo, veselje in zdravje. 

V jeseni življenja Sušnikov je bilo veliko praznovanj ter prijetnih srečanj ob različnih praznikih in jubilejih – domačih, med njimi tudi množice pravnukov, ki so mami  Metki in atu Stanetu v veliko veselje, saj sta rada v njihovi družbi. Včasih sta si prijetno družbo poiskala tudi med borci za vrednote NOB Vir, pa med upokojenci z Vira, rada sta odšla v toplice, najprijetneje pa sta se in se počutita doma – med domačimi, ki so ju in ju še razvajajo z majhnimi in velikimi presenečenji, pa tudi onadva nikoli ne pozabita nanje.

In kako dočakati tako visok življenjski jubilej?  Nekaj potrpljenja, veliko skupnega dela z roko v roki in razumevanja, majhnih sreč in veliko veselja, povesta in verjamem jima. Gospa metka je bolj doma, kjer nikoli ne zmanjka dela. Pri njem ji pomaga tudi gospod Stane, ki pa ga še vedno dvakrat na teden lahko srečate na balinišču na Količevem – za družbo in rekreacijo, pravi. ČPe se je vpčasih bolj ukvarjal z rezbarjenjem, sedaj veliko slika pokrajine, največ gore, pa planike nikoli ne manjkajo pove gospa Metka.

Iskrene čestitke, spoštovana Metka in Stane Sušnikova ter veliko zdravja, srečo in veselje pa si bosta itak poiskala sama. In če ju bo vsaj malo – potem se vidimo čez pet let – na   vajini platinasti poroki.

Tekst: Vera Vojska
Foto: Vido Repanšek