Jubilantka Francka Urbanija iz Jarš:  brez zaupanja in spoštovanja ne gre

O svojem rojstnem dnevu in otroštvu jubilantka Frančiška Urbanija, bolj znana kot Francka,  s Čevljarske ulice v Spodnjih Jaršah govori s posebnim bleskom v očeh. Rada se namreč spomni, kako sta bila prvega dekleta v tedaj petčlanski družini s tremi fanti na Javoriščici pri družini Cerar, po domače Pr Jergan,  vesela oče in mama.  O skrbnih starših, življenjski poti, na kateri je morala zaradi zgodnje smrti mame hitro odrasti, je jubilantka pripovedovala tudi županu Toniju Dragarju, ki ji je zaželel predvsem veliko zdravja, enako kot možu Frančišku, s katerim sta lani praznovala 65-letnico skupnega življenja. V prijetnem pogovoru je o skrbnih starših veliko lepega povedala hči Marjana.

Jože, France in Stane so bili njeni starejši bratje, ki se jim je na srednje veliki kmetiji, kjer je oče čevljar s pridnim delom in skrbna mama družini skušala zagotoviti brezskrbno življenje,  pridružila 3. junija 1929. Ker le dan kasneje goduje Frančišek, je dobila ime Frančiška, vse življenje pa je Francka. Pridno so delali in bili zelo žalostni, ko je v letu 1940 nenadoma umrla zlata mama. Jubilantka je prevzela vsa gospodinjska dela. Radi so se imeli, pomagali so drug drugemu vse do januarja 1943, ko so Nemci družino odpeljali v izgnanstvo v Nemčijo, kjer jih je  in čakalo trpljenje in negotovost kot deset tisoče drugih slovenskih družin vse do julija 1945, ko so se vrnili. Čakala jih je izropana domačija,  požgano gospodarsko poslopje in kozolec, pa kljub vsemu hudemu se jubilantka spomni iskrenega veselja, da so le doma. Spominja se pomoči sosedov, pa prijaznih  srečanj in vrišča mladih na velikem dvorišču, spoštovanega očeta Ignaca, ki  je v KS opravljal številne pomembne funkcije. Fantje so šli po službah, jubilantka je ostala doma in gospodinjila ter opravljala tudi druga številna dela.  Rada je šla pogledat tudi kakšno igro, ki so jih tedaj igrala ljubiteljska kulturna društva in na eni izmed njih srečala Frančiška Urbanija. Ljubezen  in leta 1953  poroka, po kateri pa je jubilantka, ki je med tem v Jaršah podedovala po enem od stricev manjšo domačijo, uresničevala veliko željo očeta, ki jo je imel neizmerno rad. Rada se je vračala domov in marsikaj postorila na kmetiji, dokler se ni eden od bratov poročil in je prišla h hiši tamlada.

 Mož je hodil v službo in skupaj z ženo skrbel za sina Franca in hčer Marjano. Pridno delo, skromnost, zaupanje in spoštovanje so vrednote, ki njo in družino spremljajo vseh 65 let. Veseli se štirih vnukinj, pravnukinje, obletnic v družinskem krogu, med njimi posebej zlate poroke in biserne poroke, ki sta jo z možem praznovala skupaj z njenim bratom Stanetom in žal njegovo že pokojno ženo Ivanko, lepo je bilo tudi lani ob 65-letnici skupnega življenja, saj domači vedno pripravijo kakšno prijetno presenečenje, kot ga je sama pripravila s srečanjem nečakov.  Prijetna so ponedeljkova in torkova srečanja, ko z bratom Stanetom s prijatelji igrajo remi, hkrati pa izkoristijo prav vsako priložnost, da se imajo lepo. Lepa jesen življenja, ki se je jubilantka veseli in si želi le zdravja – zase in vse domače, poudarja pa, da sta z možem vse življenje delala skupaj, se spoštovala, si zaupala in pomagala.  Potem je vse lahko.

Oba z možem sta člana Društva izgnancev Domžale, tudi borčevske organizacije, jubilantka je dolga leta pomagala v krajevni organizaciji Rdečega križa. Rada se spominjata tudi dela v drugih društvih: pomagali smo drug drugemu, se spoštovali in bili radi skupaj, obuja spomine jubilantka, ki je za praznovanje pripravila imenitne lahke flancate in se tudi ob tem spomnila, kako dobre sta delala starša. Lepi spomini, ki ji lepšajo življenje. Iskrene čestitke in nasvidenje ob stoletnici – zakaj pa ne.

Besedilo: Vera Vojska
Foto: Vido Repanšek