Iskrene čestitke ob 90. rojstnem dnevu 

Za začetek sva se vrnila devet desetletij nazaj, na Markovo domačijo v bližini današnjega Mercatorja, kjer sta oče Tone in mama Albina Hribar lepo skrbela za kar devet otrok, med njimi sina Simona. Življenjska  pot ga je po končani osnovni šoli zanesla 18. aprila 1945 v uk za čevljarja. Po izučitvi je štiri leta delal v Mengšu, nato v čevljarski zadrugi, potem pa je bilo na vrsti služenje nekdanje JLA. Še prej se spomni, kako je 18. oktobra 1947 opravil vozniški izpit, že kakšne dni prej pa kupil svoj prvi motor – star za začetek. Po prihodu iz vojske je osem let delal v Toko. Z ljubeznijo do motorjev pa nadaljeval, čeprav očetu to ni bilo po volji, kakor tudi ni bil navdušen nad sinovim veseljem za nogomet, igral ga je v Ihanu, bil nekaj časa celo kapetan, in v Domžalah, lepe uspehe pa je dosegel tudi kot smučarski tekač. Z željo, da v življenju doseže več, predvsem pa iz ljubezni do motorjev, se je 8. aprila 1962 odpravil na delo v Nemčijo. Sprva kot zidar, nato uspešen gozdar, potem pa vulkanizer. Tudi v tujini je pridno treniral, bil večkrat celo okrajni prvak v smučarskem teku in nikoli daleč od motorjev. V Nemčiji se mu je pridružila žena Helena (Ložarjeva iz Ihana) z najstarejšo hčerko. Po vrnitvi domov si je, preskočiti je moral kar nekaj ovir, uredil moderno vulkanizersko delavnico. Veliko uporabnikov njegovih storitev se še danes rado spomni pridnega vulkanizerja Simona Hribarja, ki mu je pri delu pomagala žena. Že prej je pripravil vse za gradnjo hiše, topel dom za obe hčerki, žena Helena je umrla, žal je pred leti ostal tudi brez dolgoletne prijateljice Majde. Danes biva sam v prijetni stanovanjski hiši, z nekdanjo delavnico in zadnjo svojo ljubeznijo iz razreda motorjev - edini Slovenec s Harley  Davidsonom in edini Evropejec, ki pri devetdesetih še vedno vozi to znamenito znamko motorja v Sloveniji.

Motorjem se ni nikoli odrekel. Ostali so njegova ljubezen do danes. Rad se spomni dirkanja in obiska različnih dirk, predvsem pa navezanosti na različne motorje, ki ni nikoli minila. Rad je imel hitre vožnje, nikoli pa ni pil. Vmes se spomniva še na narodne noše, ki jih je v okviru hortikulturnega društva in pozneje društva narodnih noš rad vozil z kočijo z dvema vpreženima konjema. Kar 15 let je vozil nekdanjo kmečko ohcet, voženj ihanskih narodnih noš v bližnje kraje, največkrat v Kamnik ne preštejeva. Gledava fotografije, zbrane v albumih ali obešene na stenah in obujava spomin na čas, ko sta z ženo kot slovenska predstavnika v narodnih nošah papežu Janeza Pavla 2 prinesla pozdrave iz Slovenije.

Kljub častitljivi starosti mu zdravje še kar služi, navdušenje nad motorji pa itak ni nikoli minilo. Včasih je rad gledal televizijo, zdaj ga pa moti, da vsi vedno nekaj lažejo, huduje se nad reklamami, ki jih nikoli ne zmanjka in se veseli pogovorov in obiskov pa seveda svojega Harleya, s katerim sta najstarejša člana v društvu, Lipa v Ljubljani,  ki združuje tovrstne ljubitelje motorjev.

Tudi ob mojem obisku se je vsedel za volan in bil spet mlad. Iskrene čestitke, spoštovani jubilant Simon Hribar, ob vašem 90. rojstnem dnevu, veliko zdravja vam želim in držim pesti, da vam, ko bo ta korona mimo, podaljšajo šoferski izpit. In še nasvet za bralce Slamnika:
»Recept za dolgo življenje nista kozarec vina ob kosilu ali brezskrbno življenje, temveč je to motocikel.« Srečno.

Številnim čestitkam in dobrim željam se je pridružil tudi Toni Dragar, župan Občine Domžale.